-
1 hot
[hot]1) (having or causing a great deal of heat: a hot oven; That water is hot.) vroč2) (very warm: a hot day; Running makes me feel hot.) vroč3) ((of food) having a sharp, burning taste: a hot curry.) pekoč4) (easily made angry: a hot temper.) vroč5) (recent; fresh: hot news.) svež•- hotly- hot air
- hot-blooded
- hot dog
- hotfoot
- hothead
- hotheaded
- hothouse
- hot-plate
- be in
- get into hot water
- hot up
- in hot pursuit
- like hot cakes* * *I [hɔt]adjective ( hotly adverb)vroč; oster, pekoč, začinjen (jed); razgret, razvnet, strasten; figuratively oster, živ, kričeč (barva); razburjen, jezen; pohoten, vročekrven, ki se goni (žival); najnovejši (novica), svež (sled); slang odličen, izvrsten; opolzek (npr. gledališka igra); colloquially nevaren, neprijeten; American slang ukraden ali pretihotapljen; zasledovan (policijsko); radioaktiven; electrical pod električno napetostjo (žica); music ognjevit, hiterhot and hot — zelo vroč, naravnost s štedilnikalike a cat on hot bricks — nestrpen, kakor na trnjuin hot blood — v afektu, v hudem razburjenjuto be hot for ( —ali on) — biti zagledan v kaj, goreče kaj želeticolloquially hot under the collar — besen, razjarjento drop s.th. like a hot potato — naglo kaj izpustitia hot favourite — velik favorit, verjeten zmagovalecto get into hot water with s.o. — imeti s kom opravkafiguratively hot water — nesreča, težava, škripecto get hot over s.th. — razburiti se, razvneti seyou are getting hot — si blizu cilja, "vroče" (v igri)to make it hot for s.o. — podkuriti komuto strike while the iron is hot — kovati železo, dokler je vročeslang hot stuff — odličen, izvrsten, primahot on the track of — na sveži sledi, za petamihot temper — ognjevit temperament, vročekrvnostII [hɔt]adverbvroče, silno, močnoto give it s.o. hot — strogo koga kaznovati ali ozmerjatiIII [hɔt]transitive verb(zlasti British English) pogreti; American slang pognati v tek -
2 shiver
['ʃivə] 1. verb(to quiver or tremble (with cold, fear etc).) tresti se2. noun(an act of shivering.) drhtenje- shivery- the shivers* * *I [šívə]1.noundrobec, odkrušek, košček, črepina; trska, iver; mineralogy skrilavec;2.transitive verb & intransitive verbrazbiti (se) na sto koščkov, raztreščiti (se), zdrobiti (se), razleteti se na koščke, na drobceshiver my timbers! — gromska strela!to break into shivers — razbiti na drobce, na koščke; zdrobitiII [šívə]1.noundrget, drhtenje, trepet(anje), tresenje, šklepet(anje), kurja poltthe shiver — mrzlica, tresavicait gave me the shivers — mraz (srh) me je spreletel;2.intransitive verbdrhteti ( with eɔcitement od razburjenja); tresti se ( with cold od mraza); plapolati (v vetru) (jadro ipd.) -
3 thrill
[Ɵril] 1. verb(to (cause someone to) feel excitement: She was thrilled at/by the invitation.) vznemiriti, navdušiti2. noun1) (an excited feeling: a thrill of pleasure/expectation.) drhtenje2) (something which causes this feeling: Meeting the Queen was a great thrill.) vznemirjenje•- thriller- thrilling* * *I [mril]noundrget, trepet; vznemirjenje, razburjenje; pretres; drhtenje, srh, mravljinci; slang razburljivo, srhljivo, grozljivo književno deloII [mril]transitive verbpeti s tresočim se glasom, tremolirati (melodijo); pretresti, prevzeti, popasti (groza, žalost, skrb), vznemiriti; navdušiti, razburitithe sight thrilled him with horror — pogled ga je navdal z grozo; intransitive verb zgroziti se ( with ob), vznemiriti se, razburiti se, (za)drhteti, tresti se, vibrirati; biti preplašen, prestrašen (at, with ob, zaradi)
См. также в других словарях:
sŕh — a m (ȓ) neprijeten občutek na koži z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora, strahu: srh mu je šel po hrbtu, po telesu; ob pogledu na razbitine ga je spreletel srh / njegov pogled je vzbujal ljudem srh grozo, strah // knjiž., s prilastkom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spreletéti — ím tudi izpreletéti ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ í) nav. ekspr. 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skovík — a m (ȋ) 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki ♦ zool. mali skovik najmanjša … Slovar slovenskega knjižnega jezika
